Vožnja s toboganom zna bit zabavna. Seveda te je na začetku grozno strah, kajti tobogan izgleda visok in grozeč, zato si ga raje ogleduješ le od daleč. A ko se enkrat povzpneš na vrh tobogana, premagaš začetniški strah in se spustiš po njem, kmalu spoznaš, da je to prav simpatična stvar. A kaj se zgodi, če se sredi vožnje zgodi kaj nepričakovanega? Si zlomiš noht ali se opraskaš na razpokah? Neprijetno... A mine. In kaj kmalu se lahko spet brezskrbno spuščaš po toboganu. Obstaja pa še ena možnost, najslabša od vseh. Lahko izbereš napačen tobogan, ki ne ustreza tvojim sposobnostim. Ob navalu samozavesti in neprevidnosti si lahko zlomiš hrbtenico. In končaš priklenjen na invelidskem vozičku. Za celo življenje. Postaneš prikrajšan za nešteto življenskih radosti. Ti primeri so redki, vendar obstajajo. Strah ostaja. Mnogi ga ne opazijo, nekateri pa. Eni iz tega delamo vraga in pol. Ne upamo se spustiti po toboganu, čeprav vemo, da si že nekaj časa ogledujemo razgled iz vrha stopnic. fuuuuuuuuuuuck men se je sfakal
LP