Poznate občutek, ko se vam popolnoma izprazni glava?

Sladko pričakovanje, dosežen cilj, popolno razočaranje, nato pa le še občutek samouničenja.

Selfdestruction.

Le še to odmeva skozi moje možgane. Ni več drugih misli, ni več ljudi, ni dejanj, ni stvari. Le ena misel. Pojem, ki ga nevede čakamo od rojstva. In vsak ga doseže. Vsak. Če si to želi ali ne. Se sprijazni ali ne. Vseeno mu je. Pride. In še predobro se ga zavemo. In ko pride ni več žalosti, ni skrbi, ni sramu, ni sovraštva, ni trpljenja, ni besed. Ničesar ni. Hvalabogu.

Z vsakim dnem smo bližje. Iz ure v uro. In Čas odšteva. Tik, tak, tik, tak… Naj odšteva. Naj odšteje. Naj mi odšteje.

Z vsako potezo sem bližje. To čutim. Čutim le še to. Prihaja. Naj že pride, naj mi prizanese!

Sovražim to. A vendar ne morem brez. Ne gre več.

Kakšne razvaline ljudje delamo iz samih sebe. Ali jih iz nas delajo drugi ljudje.

Sovražim se. Sovražim svoja gnusna dejanja, vendar se ne vidim drugje. Sem to, kar počnem. Ne morem biti nekdo drug. Žal mi je. Žal mi je za vse kar počnem in zaradi česa ne morem biti nekdo drug.

In zdaj…

Glava je prazna, občutek obstaja. Kriki v možganih se udušijo. Kar ostane so toni. Toni, proizvedeni umetno in glas, ki ga poznam bolj kot mojega lastnega. Ta glasba spet napolni moje možgane in preplavijo me čustva.

Potem se zavem, da sem še vedno tu, tu so tudi še vse tegobe, laži in vsi, ki jih ljubim in sovražim.

Pa sem spet na začetku. Misliš, da pomaga. A v bistvu ne. Realnost, katero nočem sprejeti. Zato živim v iluzijah. Zato postajam ena izmed njih.

Za to potrebujem svoje sanje ali te trenutke »omame«.

In niti enega človeka.

 

Opazila sem, da nihče ne bere mojega dnevnika, torej je popolnoma vseeno kaj pišem. Pišem zase. In ne zate, ki morda po pomoti to prebiraš. Zapomni si to.

Jebi svet.

lp                                        I hope you know that this has nothing to do with you. It's personal, myself and I.

                                     And I hope you don't know that this has to do with you. Everything because of you. 

Naši tastari so se odločili, da tako pa res ne gre več. In, da bom začela kuhat. Dons sem stari mami pomagala, kar je zgledalo nekako takole: mama je kuhala, jz sem pa sedela zraven in brala. Versko literaturo. Ognjišče in Družinsko pratiko 2007. Juhu. Mi je pa bilo nekaj blazno smešno. Pa sem si rekla, da imejta še tista dva osebka, ki bereta moje umotvore kaj od tega.

 

 

 

Oglasi na župnijskih panojih:

 

Za vse, ki imate otroke, pa tega ne veste, imamo prostor, opremljen za otroke.

 

Skupina za ponovno pridobitev zaupanja vase se zbira ob četrtkih ob 19. uri. Prosim, vstopite pri zadnjih vratih.

 

V petek ob 19h bodo otroci iz oratorija v župnijski avli uprizorili Shakespearovega Hamleta. Župljani ste vabljeni, da se udeležite te tragedije.

 

Drage gospe, ne pozabite na dobrodelni sejem! To je odličen način, da se znebite vseh tistih neuporabnih stvari, ki vam jemljejo prostor v stanovanju. Pripeljite svoje može.

 

Tema današnje kateheze: Jezus hodi po vodi. Jutrišnja kateheza: Iščemo Jezusa.

 

Zbor nadšestdesetletnikov za vse poletje preneha delovati, s hvaležnostjo vseh župljanov.

 

Župnijska košarkarska turneja se nadaljuje s tekmo v sredo zvečer: pridite navijat za nas, ko bomo skušali premagati Kristusa Kralja.

 

Cena za udeležbo na seminarju o molitvi in postu vključuje vse obede.

 

Prosimo, da vse darove položite v kuverto skupaj z rajnimi, za katere želite, da molimo.

 

Župnik bo prižgal svojo svečo pri oltarni sveči. Diakon bo prižgal svojo svečo pri župnikovi, potem se bo obrnil in prižgal vse vernike v prvi vrsti.

 

V torek zvečer bo v župnijski avli večerja na osnovi fižola. Sledil bo koncert.

 

 

No, a ni ql… :)

LP!

Mljet… devetič na tem čarobnem otoku. Vsak, ki je kdaj stopil na ta otok in ga okusil lahko trdi, da je podoba raja. Seveda pa ga vsak vidi skozi svoje oči. Mnogi se zaljubijo v neokrnjeno naravo, mnogi v zrak, prevzame jih vzdušje, ki vlada otoku, in, glej ga zlomka, nekateri se zaljubijo tudi v ljudi. Drugi v idili vidimo ječo. To smo pač ta odstotek ljudi, ki v najboljšem vidimo le najslabše.

Verjetno pa je res nekaj na lepoti Mljeta, saj tu počitnikujejo svetovno znani ljudje. Bono (ki je lani pil laško pivo!), monaška princesa, princ Charles, Janica Kostelić, Tom Cruise, pa še kdo. No, priznam, tudi naš ljubi profesor Zevnik.

Pa… kako naj opišem teh 12 dni… glasba, sonce, vročina, morje, pijača, čas za premislek. Zastavila sem si le eno nalogo – pospraviti po moji glavi. Pa mi je uspelo? Hm… premislite sami.

Našo družino (prikrajšano za enega člana) so spremljali družinski prijatelji, s katerimi se ob koncu morja vseeno tako spremo, da se do novega leta niti ne pokličemo. Torej… nama z Matjažem je delal družbo Aljaž Jovanovič, za katerega ste verjetno že slišali od mene, če ne od mene, pa ste ga sigurno že kdaj videli po teveju, pa se tega niste zavedali. No, pa tudi če ste si ogledali Veliki božični koncert gimnazije Kranj 2006, ste ga zagotovo opazili. Aljaž, trenutno zvezda Ljubljanske drame, sicer še študent AGRFT-ja, pojava brez primere, tudi Placebo fan (čeprav sem mu mogla natančno razložit kaj sploh igrajo), ja… to je on.

Čas sem si preganjala s samimi višje intelektualnimi posli – branje Harrya Potterja št. 5, sestavljanje seznama 100tih glasbenih izvajalcev iz mojih playlists. Žal sem slednjih našla le 79. Pa se jih res nisem več spomnila.

Ja, vsaj nekdo je prišel do ključnega vprašanja o sebi. Matjaž je že po enem tedni izjavil, da bo šel on po svoji smrti sigurno v pekel. Vzroki? Hm… ne bi o tem. Ne bi blo fer do Matjaža, njegove punce, pa še koga.

Še eno hudo intelektualno delo – poimenovanje Mljetskih mačkov. Posebnosti: vsi, ampak res vsi mački so imeli bele copatke. Ker so bolj plašni, mi nobenega ni uspelo ujeti na sliko. No, imena so pa tudi imela same globoke pomene – Superga, Fred, George, Bađo, Krešimir,… Pa seveda kobilica Ferdo, ki je brutalno končala pod mojim čevljem. Nenamerno!!

Na Mljetu je letos prvič, da organizirajo glasbene večere. Seveda smo se v kompletni zasedbi udeležili blues večera. Fotr je zaspal, Matjaž in Aljaž sta se nabutala še preden smo sploh šli, tako, da je bilo kar veselo. Med aplavzom se je enkrat Aljaž na ves glas zadrl: »No, zdej pa eno od Placebo, prosim!«. Dobil je sunek v rebra iz moje strani, potem pa sem se skoraj skrila pod mizo.

Še nekaj Aljaževih izjav:

- a štekaš, debil?!  (tko da če bom komu jz to rekla, prosim, ne mi zamert, ful sm se navadla)

- sej ti ni treba da zgledaš kot Marilyn Manson. Sej si lepa punca. (količina alkohola, ki ga je zaužil pred to izjavo ni definirana)

- si elegantna kot vampir (bleda in v črnini)

- it's okay to be gay

- priljubljena je bla tudi pesmica If I were gay, I would give you my heart, if I were gay you'd be my work of art, if I were gay we would swim in romance, but I'm not gay so get your hand out of my pants...

Še najbolj zanimiva stvar celega morja je pa bila, ko sem letala za pripadnikom neke zanimive subkulture (v bistvu se mela prej nekej drugega napisan, ampak se bom vzržala) po plaži gor in dol. Njegova družina si je sposodila jadrnico in so križarili po Jadranu. V vsakem kraju so bili žal le en dan (noč). Naslednja destinacija njega in njegove družine je bila Dubrovnik.

 

Še nekaj utrinkov, ob katerih se bom verjetno nasmejala samo jaz: detergent za pomivanje posode se je imenoval Likvi. Zato vedno, ko sem šla mimo korita za pomivanje posode sem začela na ves glas prepevat: »…let me dive into the big, big blue.«

Aljaž se je na eno kartico po pomoti podpisal dvakrat. Nisem ugotovila na katero. Bilo mu je blazno žal.

Matjaža je bilo treba prepričati da se ni podpisoval Tinkibinki, kot se je prvotno nameraval.

Pa Bitchbar (v bistvu Beachbar)… tam se sreča cel kup ljudi. Nikola, Marina, Nikola, Ana Marija, Nikola, Božo, Nikša, pa še en k se ne spomnim kaj je že bil, natakarica Martina, za natakarja se pa tud ne spomnim.

Če zdaj pomislim niti ni bilo tako slabo. Lahko bi boljš izkoristila kot sem. Ah, za devetič recimo, da je blo v redu (čeprav je blo osmič odločno boljš……….). A štekate, debili?!

LP!

 

Pa še za tiste, ki ste po branju tega dnevnika zašli v resne dvome – Aljaž ni gej. 

Sanja se mi ne kaj naj bi pomenila ta pesem, sm pa nekako dojela da mer pomeni morje :)

Ja, jutr grem na morje, torej mate dons še možnost, da tisti k hočte kartice poveste. Seveda se jih tud jz ne branim. Moj naslov je Polona Sušnik, Beleharjeva cesta 21a, 4208, Šenčur. Zaželjene vsakršne kartice, paketi, zarad mene tud pisemske bombe. Hvala :)

 

 

 

 

 

Dons objavljam komad, ki ne bi mogu boljš opisat mojega razpoloženja. Pa vedno, ko si zaželim vidt neki najbl žalostnega grem gledat ta spot. In pol mi ljubi bratec Matjaž reče: "dej ne bod tak emo". Res, da je komad od Avril, ampak, jah no, vsak ma kdaj svoje svetle trenutke...

 

When You're Gone

I always needed time on my own
I never thought I'd need you there when I cried
And the days feel like years when I'm alone
And the bed where you lie
Is made up on your side

I never felt this way before
Everything that I do reminds me of you
and the clothes you left they lie on the floor
And they smell just like you
I love the things that you do

When you walk away
I count the steps that you take
Do you see how much I need you right now?

When you're gone
The pieces of my heart are missing you
When you're gone
The face I came to know is missing too
When you're gone
The words I need to hear to always get me through the day
And make it ok
I miss you

We were made for eachother
Out here forever
I know we were
Yeah yeah
all I ever wanted was for you
To know everything I do I give my heart and soul
I can hardly breathe I need to feel you here with me Yeah...

I miss you.

LP...

No, dva osebka sta bila nad mojimi stripi o samomorilskem Mirkotu zelo navdušena in sta zahtevala da nej delam te stripe še naprej. Žal pa mi že rahlo zmanjkuje idej in tokrat objavljam verjetno zadnje tri dele teh stripov. Eden bolj neumen od drugega.

Če pa si tako želite več stripov, mi pa lahko pomagate in predlagate kakšno idejo, katerih vam verjetno ne manjka :)

 

Sicer trenutno res sem v počutju za risanje takšnih stripov, ne vem pa kako naj narišem, da Mirko umre od osamljenosti. Potem pa ga samo še preimenujem pa bo to to.

 

Dejte mi komentirat, predlagejte, ne samo zahtevat!!!

LP!

 

4th of July

Shower in the dark day
Clean sparks driving down
Cool in the waterway
Where the baptized drown
Naked in the cold sun
Breathing life like fire
Thought I was the only one
But that was just a lie

Cause I heard it in the wind
And I saw it in the sky
And I thought it was the end
And I thought it was the 4th of July

Pale in the flare light
The scared light cracks & disappears
And leads the scorched ones here
And everywhere no one cares
The fire is spreading
And no one wants to speak about it
Down in the hole
Jesus tries to crack a smile
Beneath another shovel load

And I heard it in the wind
And I saw it in the sky
And I thought it was the end
And I thought it was the 4th of July

Now I'm in control
Now I'm in the fall out
Once asleep but now I stand
And I still remember
Your sweet everything
Light a Roman candle
And hold it in your hand

Cause I heard it in the wind
And I saw it in the sky
And I thought it was the end
And I thought it was the 4th of July  

No, prišel je četrti julij. Ta dan opeva mnogo tolk velik pesmi, da sem izbrala en komad od Soundgarden in ga dala na blog.

Razmišljam kako lepo bi bilo, ko bi lahko zavrtela čas nazaj. Ne za dolgo časa. Le za en mesec. Ker je bil ta mesec, ki je za mano verjetno najlepši v mojem življenju. In zdej se vsa povožena (beri: depresivna) oziram nazaj v junij in si zraven ponavljam, da nikoli več ne bo kot je bilo. Da pa bi živela za sedanjost? Neee, zakaj le, ko pa je tako lepo obujati spomine na dogodke, ki jih ne bom več doživela, pa če si to še tako zelo želim.

Thinking back, thinking of you, summertime, I think it was June, yes, I think it was June (tole so bli pa Stereophonics).

Junij 2007 si bom sigurno zapomnila. To je bil mesec veselja, prijateljstva, užitkov, ljubezni, pijače, glasbe, eksperimentiranja, sicer tudi učenja, ampak to mi zdaj ni več važno. Pa tudi mesec jebanja folka v glavo. Haha.

Vse se je začelo že s praznovanjem rojstnih dni. V juniju ste imel kar vsi rojstni dan. Nato je bil tu Marindol… pa Placebo. To je bila definitivno najboljša stvar, ki me je letos doletela. Nato pa spet rojstni dnevi…

Zdej lahko napišem, da se mi je ravnokar sesul računalnik, pa se je izbrisala polovica bloga k sm mela že napisanega.

Pišem namreč v Wordu. Lepo bi bilo tud, ko bi se zapomnila o čem sem pisala…

Aha že vem, popravci. Torej, zakaj že po štirih dneh sovražim julij?... Kot ste mnogi, ki berete moje umotvore močno občutili, so bili v zadnjem tednu popravci. A pa bo kdo, ki meni kaj pomeni sploh naredil to šolo?! Nekateri imate še popravce po krivici! Zdej se boste sprašval zakaj se sploh jest sekiram za to, če pa sploh nimam nobenga. Sorči, men nenako ni čist vseen za moje prjatle. Enim sem probala pomagat po najboljših močeh, enim sem samo najedala, da se učite.

No, ni važno.

Upam, da se bo ta mesec nadaljeval bolj optimistično kakor se je začel. Ker, če se ne bo……………

LP!