Wow, dojela sm kako se da brez komplikacij sliko v blog. Mislm da je to res dosežek in da mi resno lahko čestitate.

No, seveda bom objavla slike mojih najljubših bendov, ker če jih ne bi jz pač ne bi bla jz an.

 

 

 

 

 

 

 

To je pomojem to. Moj najdaljši in najlepši blog ever. :)

LP.

Juhuhu bruhuhu, noč čarovnic je tu!!!!!!

Omajfakingat, če to ni norčevanje ljudi iz samih sebe... Izrezljajo bučo, s tem mečejo stran hrano, pri tem, da se zavedajo, da nekaj miljonov ljudi v tem trenutku umira od lakote. Potem se oblečejo v rjuhe in hodijo od hiše do hiše kot, nevem, klošarji, in vsem se zdijo po vrhu tega še blazno duhoviti. Mislm, to presega meje dobrega okusa, vsaj kar se mene tiče. Mislm, a je to normaln?!

A se sploh zavedate, da je bil ta praznik, preden so ga uničili kretenski američani, poganski? Potem je s Kolumbom prišel v Ameriko in tam so ga dokončno izumetničili.

Mogoče je za nekatere le še en razlog več za zabavo (s tistimi se popolnoma strinjam), samo, a je to res treba delat na čisto najbolj možen preverzen način? Ok, omejenim američanom je mogoče ql. Oprostite, samo meni pa ni.

Upam, da nisem kakšno dušo zamorila s kritiko, samo povem, ne mi zamert. Kot sem že velikrat rekla, američani so dobr pogruntal samo all-starke, ostalo so popolnoma zgrešil.

No, v nedeljo so me spet spravl k maši. Sej, uradno jz hodim vsako nedeljo, lepo, redno, neuradno me že kšne dva mesca ni blo. Ker se mi ni ljubil kregat z mat sm pač šla.

Oblekla sm se v razvlečen črn volnen pulover, široke, črne, mal prekratke hlače, zapacane na bistvenih mestih in seveda obvezna oprema – all-starke. Lase sm si celo počesala, kar se je kasneje izkazalo za neumnost, saj si las nisem oprala od torka in so počesane izgledale še enkrat bolj mastne.

No, pridem v cerkev (do sekunde točna), se usedem v klop, kjer je bilo edino še prostora za več kot enega človeka. Maša se začne, jz začnem po malem kinkati, nakar pride še ena mama in se pač usede zraven mene. Nekaj časa je blo ok. Pol je nekam živčno začela pogledovat k meni (kar je blo zelo živčno, ker sm še jz opazila!) in panično začela stiskati svojo torbico k sebi. No, mama na drugi strani je bila dokaj mirna, jz sm mela nek strašni občutek, da sedi na tem mestu še od prejšnjega tedna. Živa je pa še bila, to sem 100%, ker ji je leva roka vsake toliko časa nenadoma trznila. To drgač zgleda dost grozn.

Tega, da noben ne ve, kdaj se mora vstat in kdaj se lahko sedi, ne bi opisovala, saj je čisto samoumevno.

Ker pač majhni otroci pr maši ne morejo bit pri miru, se je en froc non-stop šetal po cerkvi gor in dol. Seveda je šel tudi mimo naše klopi, in ko ga je mama zraven mene opazila, je torbico začela stiskati še močneje. Samo, zdej se ni mogla odločit, kdo ji je bolj nevaren – 5-letni froc ali jz. Nekaj časa je bla torbica obrnjena proti meni, nekaj časa stran od mene. Očitno se je kasneje odločila, da sm jz bolj nevarna, saj jo je umaknila iz mojega vidnega polja.

Tako je minevala maša, naj opišem nekaj boljših trenutkov.

V delu, ko je treba poklekniti, sem komolce naslonila na klop pred sabo in glavo na roke. Oči sem zaprla, ker me je vse skupaj blazno uspavalo. No, mami zraven mene sta verjetno mislili, da sem se tako predala maši in da me je zvonjenje telefona zelo zmotilo. Dobim sms, da nej hitro prižgem tv, ker je en najhujši Top 10 At 10.

Hvala, sicer sem blazno vesela vsakega smsja, ki ga dobim, samo… sej vsi veste, da moram ob nedeljah k maši, in spet sem začela v mislih preklinjat roditelje k me vsak teden zvlečejo v cerkev. Sploh pa, če je nekej najhujšega po teveju.

No, maše s tem sicer nisem zmotila, saj sem zelo odgovorna oseba in imam telefon vedno na tiho, ko kam grem, samo zaspati pa nisem mogla več nazaj, ker mi je sms dobro pretresel žep (in vsi dobro veste kako reagiram na najmanjši dražljaj…).

Preostanek maše sem se »zabavala« s tem, da sem štela stvari v cerkvi:

 - zavaljenih in pomanjkljivo oblečenih angelčkov - 33

 - stebrov (šteti tudi steberčki na slikah križevega pota) - 58

 - štela sem tud rože, samo mi je vsakič prišlo drugačno število cvetov. Samo za mimogrede, rože so bile v barvah romunske zastave (modre, rumene in rdeče).

Mašo je vodil naš novi kanonik (80 let) in v delu, ko gre folk po hostijo se mu je pridružil župnik (29 let).

Ahhh pozabila. Naš kanonik. S čudovitim glasom. Goo-oo oospo-od zva aaami (to morte prebrat kot bi govoril nekdo, ki je pol minute pred smrtjo).

No, in ko je ukazal naj si podamo roke, je izbruhnil vsesplošni kraval. Naš mladi in defektni župnik je kot ponavadi čist ponorel in začel obtoževati uboge fante v prvi vrsti, da so spet preglasni in da ne bodo šli k birmi. Med njimi je bil tudi svetlolasi emo, ki se je verjetno blazno zasekiral.

Preostanek maše je minil mirno, v mislih sem si ponavljala: ta župnik je res idiot, ta župnik je res idiot, in se dokončno odločila, da moram o tej maši napisat blog.

Ok, potem je blo konc. Mama zraven mene (tista s torbico) se je z vso brzino izstrelila iz klopi, mama na drugi strani (tista s trzajočo roko) je ostala v klopi pod pretvezo, da bo počakala, da bojo vsi otroc dobil listke, čeprav vsi vemo, da bo kar v klopi počakala mašo, ki bo naslednji teden. :)

Letim hitro ven iz cerkve in čakam mat. Sestričnine sošolke so se me natančno ogledale in verjetno ugotovile, da moja sestrična še ni tako hardcore kot jaz, saj si še vedno redno pere lase.

Pol je k sreči prišla mat iz cerkve  in sva lahko šli domov. Pridem domov – fotr me gleda pa reče: » A dej no, spet si se oblekla kt en đanks, pol me bojo pa ljudje spet spraševali, če rab moja hčerka kšno pomoč.«. Jz sm sam rekla neki v stilu: »dokler me silte da k maš hodm, se ne boste vtikal v to kakšna hodm k maš«.

In vsi smo živeli srečno do konca svojih dni.

LP.

Lepo pozdravljam vse po vrsti.

Dons objavljam en komad od Blink 182, k mi je res všeč besedil.

 

No, dočakali smo dan, ko Sušnikova tamala punčka (sam tko me loh sam Zevnik kliče!!) ne bo opisovala svojih blodenj, ampak nekaj konkretnega.

Kot smo vsi brez izjeme opazili, se je naša hrana blazno podražila. In men se to ne zdi prov. Zakaj se ne (če se že mora) podraži hrana, ki ni nujno potrebna za obstajanje?! Kot naprimer sladoled, kajmak, kakšne eksotične vrste sadja ali zelenjave, dietna hrana, čips in kaj podobnega. Nekateri so že prej s svojimi prihodki komaj prilezli skozi mesec. In kaj bo z njimi zdaj? Država baje obljublja višje plače. Že nekaj let. Bo kaj iz tega? Iskreno povedano, dvomim. Veste koliko odstotkov Slovencev ima povprečno velike plače, oziroma višje od povprečja? 31%! In kaj ostali dve tretjini?! Če ima družina srečo (ok, govorim za našo familijo, drugod ne poznam razmer) ima vsaj en član nadpovprečno plačo. Kaj pa družine kjer je, ne vem, fotr invalidsko upokojen, mat je čistilka v kakšni firmi, ta starejša hčerka je zapadla v mamila, ta mlajša hod v kakšno x šolo, iz katere v najboljšem primeru postane frizerka in dobi službo samo v Avstraliji… Kaj bo storila takšna družina?! Pride skozi mesec?..

Zakaj so se podražila živila kot naprimer mleko, kruh, meso? Zato, ker naša faking Slovenija hoče doseči evropske cene. Samo… evropske plače so bistveno, bistveno višje od slovenskih. In zdaj se bližajo volitve. Hvala bogu še nimam volilne pravice, ker res ne vem kateri pujs ima lepše popravljene zobe in se bolj samozavestno reži iz plakatov, da bi ga volila. Vsi hočejo Slovenijo na evropski ravni. Seveda, tudi jz si to želim (predvsem koncerte na evropski ravni! :)  ). Samo, naj gre to postopoma. Če se podražijo osnovna živila, naj se takoj zvišajo plače! In to ne le državnemu kadru! Tudi delavci morjo živet!

Zato vas pozivam, da se 17. novembra (to je sobota) udeležite protestov v Ljubljani proti višanju cen živil. Ukrepajmo, če se le da!

Heh, prejle k sm se spomnila na volitve… spomnim se 8 let nazaj (?), ko sta bila v boju za naziv predsednika države Janez Drnovšek in Barbara Brezigar, pa še drugi k se jih ne spomnim… En blazno simpatičen človk mi je na poti iz šole, spomnim se, da je šel dež, razlagal kako ima Barbara Brezigar čudovito razpoko med zobmi, ko se smeji iz plakatov in kako se je vsakič, ko ga doleti sreča, da gre mimo njenega promocijskega plakata, na smrt prestaši. Ah, ja zlat cajti, k smo bli mvad…

Ja, spet sm kr nekam zašla.

Res je, da ne spremljam svetovnih novic, da dnevnik gledam samo občasno, da se ne spoznam na razmere v naši državi, sploh ne vem kako je sestavljena, kako deluje, nič ne vem. Res je pa tudi, da tudi za študente niso najbolj ugodni pogoji! Al pa dijake, sej ni važn kaj sem. Ob začetku našega prvega letnika (dve leti nazaj) so bli npr. sendviči v naši šolski menzi 90 sit. In zdej?! En faking evro. Če ne še več, jz ne kupujem v menzi. A dijaki mamo tok denarja? Dokler nam dajejo tastari, mamo. Kaj bomo, ko niti tastari ne bojo imeli več?

Ok, način da obogatiš je… posnameš kakšen noro dober komad z naslovom Vedno si sanjala njéga in pol si celo lahko napolniš hladilnik.

Bomo res na koncu jedli mačjo hrano?

LP