Ljudje smo zakomplicirana bitja. S tem ne mislim le na to, da je zgradba mitohondrijev v naših celicah blazno fucked-up, hotla sem opozorit še na eno življenjsko bedo brez katere ne gre. To so naša čustva. Zakaj bedo? A ste kdaj pomisll kakšno bi blo življenje brez čustev? Okej, tisti, srečno zaljubljeni bi zdej seveda rekl, da bi blo življenje dolgočasno, nepopolno (k zj res je, an), ne bi blo to to. Saaam. A veste da nas čustva pri marsičem ovirajo? Toliko stvari bi loh opravl bistveno boljš, če nas ne bi nekje globoko v nas ena stvar opominjala na nekaj, kar se je zgodilo, kar se bo, kar bi se zgodilo, kar se dogaja,... Kar je problem je pa to, da čustva so. In bodo ostala. Pa če se še tako trudimo v drugo smer in jih zanikamo.

V bistvu nism hotla pisat o tem. Hotla sm pisat o nekem čisto drugem občutju, kot bi mogoče zdej pričakovali. Bes in občutek krivde. Ne bi pisala konkretnega primera, ker verjetno marsikdo bere ta blog k bi se utegnil prepoznat notr. Sej, če dobr pomislm, v bistvu to pišm tud s tem namenom, da bi se človk, katermu to pišem, našel (in se morda spreobrnil?).

Ponavadi ljudje sočloveku ne najedamo kaj preveč. Razen, če se nam zdi, da v človeku prepoznamo prijatelja in zaveznika, sorodno dušo, morda vzornika. Te ljudi potem hočemo ob sebi kolikor časa je to pač mogoče. Seveda, če je stvar podobna tudi iz druge strani. Pa sej to se ponavadi takoj začuti, če je. Tem ljudem zaupamo, prikažemo najgloblje strahove in največje radosti, ti ljudje nas poznajo od najbolj zgornjega lasu do mezinca na nogi, tem ljudem se reče prijatelji. V tem primeru ne gre za prijatelja nasprotnega spola (ja no okej, recmo, da smo vsi heteroseksualci). Ker sm bl slaba v razlaganju bo pomoje najboljš, če dam primer, dve imeni, recimo Nik in Žan (kolk časa je trajal da sm najdla 2 imena k nista od oseb ki jih poznam...)

Vse je lepo in prav. Nik in Žan se poznata že celo življenje, zadnjih nekaj let pa sta se še posebej zbližala. Recimo, da je Nik bolj čustven od Žana. Oba zelo zaupata eden drugemu, tudi drugi ljudje jima govorijo, ja, to je pa res lepo, da se dva človeka lahko tko dobr razumeta. Skupaj preživita večino prostega časa, lahko se pogovarjata drug z drugem o vseh temah tega sveta, od globalnega segrevanja ozračja, receptov za piškote pa do filozofskih tem, če ne o drugem tudi o tem, zakaj za vraga se reče lačen kot volk in ne lačen kot žirafa.

 Prijateljstvo se zdi popolno. Dokler si tadva človeka nekak ne zaupata več. Pride do osebne zamere, ki si jo človeka ne upata deliti. Navadno je zamera, ki jo prva oseba goji do druge, povezana s to osebo. Nik se seveda bolj sekira kot Žan. Misli, da je on sam kriv za to, da je to popolno prijateljstvo umrlo. Kaj je storil narobe? Kaj bi lahko popravil? Za katera dejanja še vedno ni prepozno?.. To čustvo prav kmalu zamenja jeza. Na Žana, ker mu ne zaupa več svojih skrbi, ko pa se vendar tičejo tudi njega. Potem ostaja brezbrižnost. Če pa sta tu vmes še familiji se to še dodatno zakomplicira. Kmalu je Niku vseeno za Žana. »Če bo hotel prijatelja, sem še vedno tu, sam mu ne bom najedal.« Nik si najde nove prijatelje, na prvi pogled boljše od Žana, vendar v njegovi duši ostane praznina, ki pa vedno ostane za pravim prijateljem.

 In kaj storiti, da se kaj takega ne bi zgodilo? Za božjo voljo, povejte, zaupajte se svojim prijateljem, ne boste jih imeli veliko v življenju. Pa naj bojo tisti toliko boljši. Jz se držim dejstva da je bolš imet le enega samega dobrega prijatelja, ki ti stoji ob strani v sreči in nesreči, kot pa kopico znancev, ki te ne poznajo tako dobro, da bi ugotovili, kdaj si slabe volje in ti ob najbolj mučnih trenutkih lahko pomagali.

Hush, it's okay, soulmate dry your eye, 'cause Soulmates never die.

Soulmates never die.

Soulmates never die.

Soulmates never die.

Never die.

Never die.

Die.

Die.

(Placebo imajo za vsak trenutek zmedenega najstniškega življenja primeren komad. :)

Sanje o ljudeh. Ki se kaj kmalu razblinijo. Takoj, ko človek odpre oči. Želim vsakemu izmed bralcev mojih blodenj, da bi našel prave prijatelje ali jih le znal prepoznati. Kar pa nikoli ni lahko.

LP

Zadnjič sva z Majo delali zanimiv poskus.

Hodili sva po Kranju, se držali za roke in nekam sumljivo dobre volje opazovali ljudi okrog naju. V bistvu je bolj mene kot Majo zanimal, kako folk reagira na drugače usmerjene ljudi. Sej ne da bi jz to bla (čeprav sem sigurna, da je nekaj osebkov iz moje bližine sveto prepričano, da sem lezbijka, sam zj povem za javnost, da nisem), pač me je le zanimalo. Živimo pač v času, ko, citiram prof. Žaloharja "se moški spreminjajo v ženske in se ženske spreminjajo v kurbe". Je res nekaj na tem?

Torej, zanimive so bile reakcije gledalcev. Nekateri naju pač niso opazili (OOHHHJAAAA kaj eni zamudijo... :), drugi so naju le nekam postrani pogledali, medtem, ko so tretji pozabili zapreti usta ali zgroženo pogledali stran v smislu lezbike-na-kole(na), kot se glasi grafit v centru Kranja. Posebej se splača omeniti zaljubljene gimnazijske parčke. Seveda ne tiste iz gimanzije Kranj, tisti naju z Majo v veliki večini poznajo. Parčki so naju le nepremično gledali dokler nisva veselo odskakljali stran.

Zanimiva izkušnja, ki se je nekak ne da popisat v blog. To morte sprobat. Veselo na delo, folk :)

LP!

Slika, ki človeka res gane (no, vsaj mene je)

škoda k se tko slab vid, nism najdla boljše slike

 

no, to je pa zame večna ljubezen, an

 

LP

Ej, kam greste letos kej na morje?

Jz bom iz solidarnosti do tastarih lepo doma.

Ok, vem da je januar pa to sam vprašam če kdo slučajn že ve, an...

Sej sam vprašam...

POČITNCEEEE...... NEEEEED IT NOW!!!!

MORJEEE

PLAŽAAAA

MUZZKAAA

PJAČAAA

FOLK K GA MAM RADAAAAA

AVGUSTTTTT

VROČINAAAAA

.......

 

 

 

in pol se nekak zbudim

 

lp

 

lp

fakin now let jeeeeeee

muahaha hvala vsem k ste se me spomnl

majn gott

prekršla že eno, dve novoletni zaobljubi

ko jih jebe

jz grem spat

enkrat

mejbi

ne sj grem

blblblblblbl

juhuhu bruhuhu

jeba

 

lp